Korupcija: Zakaj se nam vse to dogaja?
Piše: Črt Tavš
Korupcija je po definiciji »vsaka kršitev dolžnega ravnanja«, med katerim bi lahko uvrstili podjetniško in institucionalno podkupovanje, pranje denarja in t. im. korupcijo naroda z mehanizmi propagande. EU organi so se začeli poudarjeno ukvarjati s tem problemom od leta 2014 dalje, pred tem pa je bilo treba pritegniti javnost.
Nemški Die Welt je 7. maja 2013 objavil članek In diesen Landern sind Manager besonders korrupt (Managerji v teh državah so še posebej koruptivni). Komentira raziskavo svetovalne družbe Ernst & Young, ki je anketirala 3.500 finančnih direktorjev, pravnih strokovnjakov in managerjev skladov o občuteni korupciji v 36 državah, ki so glede na stopnjo koruptivnosti razvrščene v naslednjem grafikonu. Povprečna koruptivna stopnja je 57 %.
Iz grafikona razberemo, da je anketa zajemala 31 držav po svetu, od tega 26 evropskih. Med slednjimi povprečje koruptivnosti presegajo tudi Slovenija (1. mesto - stopnja koruptivnosti 96 %), Hrvaška (3. - 90 %), Ukrajina (5. - 85 %), Slovaška (6. - 84 %), Srbija (8. - 83 %), Rusija (9. - 82 %), Republika Češka (10. - 73 %), Madžarska (13. - 70 %) Romunija (17. - 61 %), Poljska (19. - 59 %) in če vključimo še baltiške države, ki so umeščene pod povprečjem (22. - 47 %), ugotovimo, da so to tranzicijske države. Tranzicija pa pomeni uvedbo strukturnih reform. Pogovorno ta pojav označujemo s privatizacijo državnega ali družbenega premoženja z uporabo vseh možnih legalnih in nelegalnih sredstev. Po dobrih triindvajsetih letih (od padca Berlinskega zidu do objave članka) zahteva po strukturnih reformah ni ugasnila. Nasprotno, še danes je na dnevnem redu celo v vseh evropskih in EU državah. Zato pridobiva veljavo hipoteza, da je korupcija ena izmed bistvenih značilnosti neoliberalnega (roparskega) kapitalizma in da so protikorupcijski ukrepi le pesek v oči naivnim državljanom in državljankam.
Grafikon uvršča tri republike bivše Jugoslavije (Slovenijo, Hrvaško in Srbijo) na sam vrh korupcijske lestvice. Domagoj Margetić je v svoji knjigi »Krvave balkanske milijarde« (Zagreb, 2019) zapisal, da je bil za obdobje od leta 1990 do 2014 skupni odliv iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Slovenije najmanj sto petdeset milijard evrov. Od današnjih držav članic Evropske unije so v operacije s krvavimi balkanskimi milijardami vključene Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, Francija, Italija, Ciper in nazadnje Hrvaška in Slovenija. Medtem ko so na seznamu drugih držav, vključenih v to finančno mrežo, ZDA, Rusija, Kitajska, Belorusija, Švica, Lihtenštajn, Britanski Deviški otoki. (str. 135) In da njihov režim zločina na Balkanu predstavlja "geostrateško definicijo prostora", pri ustvarjanju katere so sodelovale anglosaške sile. Izumili so izraz "zločinski Balkan" in se predstavili kot borci proti temu zločinu, v resnici pa so bili soorganizatorji tega sistema in njegove geostrateške zaščite. ... Vloga Nemcev nikakor ni bila drugačna. Tako kot vsega Zahoda, gledano kot celoto. (str. 156)
Stopnjo korupcije naj bi merili na osnovi percepcije anketirancev. Če je temu tako, potem nas lahko navdaja ponos, da smo Slovenci prvi na lestvici. Zavedamo se dogajanja in smo dovolj odkriti in torej močni, da s prstom pokažemo na zablode v našem okolju.
Številni se čutijo ponižane in bentijo na državne vrhove, ki so dovzetni za korupcijo, ko se primerjajo s stanji v drugih državah. Pri tem spregledajo mehanizem propagande, ki se uporablja tudi ankete za oblikovanje javnega mnenja, da so državljani tranzicijskih držav bolj »nepošteni« od državljanov »virtuoznih« držav Belgije, Avstrije, Velike Britanije, Nemčije, Francije, Nizozemske in Švice, ki se nizajo od 22. mesta naprej. Javnost slednjih držav si praviloma zatiska oči, medtem ko njihova gospodarska, finančna in politična elita ne bo nikdar priznala, da si za njihovo bogatenje med drugim obetajo plen iz tranzicijskih držav.
Korupcija obstaja in je merljiva z dejanji in vrednostno, samo javnosti ne sme biti prepoznana v vseh svojih oblikah in odtenkih. Del pojava Covid-19 je med drugim očitna korupcija v zvezi s cepivi in maskami. Na pobudo globalnih elit so v to koruptivno mrežo vključeni vsi oblastniki po vertikali od vrha navzdol. Pri nas vleče poteze Evropska komisija v sodelovanju z vladami vodilnih držav EU (še zlasti naveza Nemčija - Francija) in s pritiski na podrejene države, ki so gospodarsko šibkejše ali šibke. Najprej so iz tega prostora plačevali milijardne zneske zasebnim farmacevtskim firmam za razvoj cepiv, nato so z njimi podpisali pogodbe o nabavi, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Le-te niso dostopne niti evropskim parlamentarcem, ki v Uniji imajo edini mandat evropskih volivcev. Proizvajalci cepiv se celo tako oholo obnašajo, da nočejo odstopiti patentov, čeprav so bila v razvoj vložena tudi javna sredstva. Kršijo tudi roke dobave in si istočasno delijo občutne dobičke.
Druga plat zgodbe je prepričevanje ljudi, da se morajo cepiti, sicer ne bodo smeli živeti svojega normalnega življenja, kar si lahko tolmačimo kot »izsiljevanje« ali celo »prisilo«. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je namreč seznanila javnost z uvedbo digitalne zelene prepustnice, kar bo najmanj diskriminiralo tiste, ki bodo cepljenje odklonili. To je v nasprotju z mednarodnimi normami.
Pri cepljenju pa mora posameznik podpisati izjavo, da si prevzame odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih utrpel zaradi cepiva, ker farmacevtskim firmam in državam je zagotovljena nedotakljivost. To pomeni, da posameznik ne bi mogel uveljaviti morebitnega odškodninskega zahtevka. Pri vsakem nabavljenem proizvodu, za katerega proizvajalec izda garancijo, poznamo njegove značilnosti. Pri cepivih za Covid-19 nam je zanikano poznavanje njihovih sestavin in učinkov, še več, cepiva so v postopku eksperimentiranja in ljudje so le navadni poskusni zajčki.
Države in naddržavne institucije, ki si prizadevajo za dobrobit državljanov in državljank ne bi smele prepustiti izdelave cepiv zasebnim podjetjem, temveč bi jih morale izdelovati v javnih (neprofitnih) zavodih. Slednji pa po neoliberalni doktrini ne smejo obstajati.
Zakaj se nam vse to dogaja? Empirično lahko zaključimo, da pravica do uresničevanja interesov močnejših (koruptivna dejanja) zataji obstoječe zakone in zakonodaje in to v primerih, ko ni splošnega javnega konsenza za njihovo spremembo. Za korupcijo so izredna stanja optimalna.
Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju na PAYPAL (na koncu strani) ali TRR SI56 0310 0100 3585 477, Kristjan Vidner, Ob Mejašu 3, 1000 Ljubljana.
