Pravljice, ki ne obstajajo: »Potem kraljična ubije kokoš«

V TV oddaji Zadnja beseda je članica omizja Milena Miklavčič prenesla sporočilo njene sosede Mice iz vasi o tistih, ki ne jedo živali: »Povej na glas, da se delajo iz hrane norca, so vsega siti in da še nikoli niso bili lačni.« Pred tem je povedala, da so »vsi ti načini dojemanja prehrane »bogoskrunski«. Voditeljica oddaje Valentina Smej Novak temu ni oporekala. Katerega boga skrunijo tisti, ki ne jedo mesa ali sledijo veganstvu? Je norčevanje iz hrane, da se zavedaš, da je sodobna živinoreja brutalna smrt milijonov trpinčenih živali?

Da bi razumeli takšne kritike do odklanjanja mesa ali veganstva, se moramo nekoliko zazreti v preteklost. Tudi Milena Miklavčič se je v svoji knjigi oprla na ljudsko modrost: »Ogenj, rit in kače niso igrače«. Izročilo nas torej uči, naj bomo pri nekaterih stvareh, ki imajo lahko usodne posledice za vse, še posebej previdni.

Ugotovimo lahko tudi, da je slovenski rek »če kruh pade ti na tla, poberi in poljubi ga« prav tako še danes enako pomemben kot nekoč, saj sporoča, da je v vsakem kosu kruha delo narave in človeka, ki zorje zemljo, hrani semena, jih poseje, skrbi za polje, žanje, melje in peče – skupaj z Zemljo, ki vse to omogoči s hranili, soncem, dežjem in zrakom. Kakšno veličastno znanje je zajeto v enem samem reku.

Večina nepremožnega prebivalstva v Sloveniji v preteklosti ni redno uživala mesa oziroma ga jedla zelo redko. Od kje bi sicer bili izreki kot: »močnik je steber dežele Kranjske«. V tem izreku ni sledu o tem, da je brezmesna jed norčevanje izbirčnih, ampak steber cele dežele. Zato je izbira hrane brez mesa in živalskih izdelkov zmotno označena kot »izbirčnost«. Danes ljudje plačujejo za čemaž, ki je bil še nedavno za večino »plevel« in spijo na vzglavnikih iz ajdovih luščin, ki so bile nedolgo nazaj zgolj »smeti«.

Meso pa je po 2. sv. v. vojni med ljudmi, ki so ga uživali pred tem le občasno, postalo statusni simbol. Ne le to, tudi hudo pomanjkanje hrane med vojno je pustilo boleče posledice. Hkrati so že pred sto leti tudi v Sloveniji v toplicah izvajali »zdravilne kure«, saj so premožnejši tudi takrat imeli težave zaradi uživanja mesa, alkohola, premastne in presladke hrane. Zelo znan primer je švicarski zdravnik Arnold Rikli, ki se je s tem ukvarjal na Bledu že v 19. stoletju.

Zelo težko tudi primerjamo ekološko onesnaženost in odnosa do živali pred pol stoletja in danes. Razmere so se spremenile zaradi uporabe umetnih hormonov, pesticidov, herbicidov in gensko spremenjenih rastlin. Odnos ljudi do živali pa se je odtujil do kriminalnih razsežnosti. Pa je bilo vedno tako? Če so različna verovanja in religije vsaka zavezane različnemu odnosu do živali, prav tako politične ali drugačne usmeritve, se lahko zazremo v ljudsko ustvarjalnost in skušamo najti odmev preteklosti tudi za sedanjost.

Šepetanja prednikov v pravljicah

Morda kje na svetu celo obstaja pravljica ali ljudsko izročilo po katerem je ubijanje živali središčna tema nauka in sporočilo rodovom, ki prihajajo za nami. Ne poznam je. V slovenskem ljudskem izročilu poznamo pravljico o volu, ki joka mlajšemu, da ga bodo ubili in mu pove, kako naj kmetu reši življenje pred pikom kače. Torej vol ima čustva in hudo mu je umreti pod nožem. Kljub temu preda mlajšemu volu sporočilo, kako naj pomaga človeku. Iz te pravljice lahko razberemo, da so slovenski predniki sočustvovali z živalmi, s katerimi so bivali. Pripisovali so jim tudi dobronamerne lastnosti. Kot vemo celo medvedu, ki v slovenski pravljici prinese dekletu, ki mu je pomagala, celo zibko hrušk.

Iz priljubljene pravljice Čarobni fižolčki lahko razberemo tudi, da je prodaja krave s strani družine nekaj zadnji korak obupa zaradi lakote. Zato v tej stiski otrok dobi čudežno pomoč v obliki fižola, ki junaka vodijo do preživetja njegove družine. Morda iz simbolike lahko razberemo, da je možna menjava živalskih beljakovin (mleko) za rastlinske (fižol)? Seveda gre za grobo poenostavitev pomena pravljic. Poglobljeno analizo najdemo v knjigi Bruna Betlehema, Rabe čudežnega. A vendar ostajajo pravljice neizčrpen vir spoznanj in navdiha tako za otroke in odrasle kot za raziskovalce.

Zanimiva bi lahko bila tudi ekološka razlaga pravljice o Žabi in princesi, ko je sprejetje na pogled morda manj ljubke, a zelo koristne živali kot je žaba, preobrat celotne zgodbe. Se je tudi na ta pravljični način predajalo znanje, da je tudi ta dvoživka pomembna za naravo in s tem tudi za človeka?

Ob prebiranju lahko ugotovimo, da so v slovenskih ljudskih pravljicah živali pogosto nosilke modrosti in naukov za vsakodnevno življenje človeka, ki ga ne kaže zanemariti in da dojemanje vseh živali, tako gozdnih kot domačih, ni bil, da so le predmeti, s katerim se prehranjuje in trguje, čemur smo priča danes. S tem, ko škodujemo in pobijamo živali, namreč škodujemo predvsem sebi, ker so tudi one del okolja v katerem živimo.

V preteklih časih je nastal izrek »ogenj, rit in kače, niso igrače«. Morda se bo iz današnjih dni ohranila misel »GSO ni za človeško telo« ali pa »kdor se klobaso in kračo masti, grobarju posel naredi«.

Kakor smo za razliko od nekaterih zmotnih in krivičnih postopkov v preteklosti prenehali ljudi kovati v verige in jih kot sužnje bičati na polju in jim odvzemati vse pravice, je čas, da spoznamo, kaj delamo živalim, naravi in s tem tudi sebi.

To nas pravljice naučijo najprej - vse dobro in slabo je poplačano.

Nekaj dobrega lahko storite že z nakupom knjige Živali, moje prijateljice Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, ki opisuje življenje rešenih živali, ki so prestale veliko hudega.