Shod ali sramota za znanost?
Te dni so novice zasedali marketinško in politično odlično načrtovani shodi za znanost, seveda ameriški projekt. Ker, če ne veste, znanost pomeni predvsem ZDA in zahodno Evropo. ZDA so monopolizirale znanost v še en kapitalistični trg, tokrat z znanjem. Vendar, če znanje ni v prid njim, njihovi neoimperialistični politiki in poslovnim interesom, bo označeno za neznanstveno, šarlatansko ali zgolj nevredno. Zelo se bodo potrudili, da vam bodo to dokazali, kakor vas bodo ovenčali s častmi in seveda milijoni dolarjev za raziskovanje, če jim boste koristili.
Glavni sponzor shoda za znanost je bil milijarder Tom Steyer, sicer podpornik ameriške demokratske stranke. Toliko o samoiniciativnosti, kajneda?
Shod ali sramota?
Prav je, da ima znanost najvišje mesto v družbi, spoštovanje, neodvisnost in ustrezna finančna sredstva za raziskovanje. Danes ni tako, skupine študentov in profesorjev so postali še eni zgaranci v proizvodnji gradiva, ki ga pripravljajo za razpise. Bogate države namenjajo denar za orožje in vojne (odličen primer so prav ZDA), medtem ko poslovne organizacije najemajo znanstvenike, ter od njih pričakujejo dobiček.
V isti meri, kolikor znanost kaže vrhove človeške inteligence in sposobnosti, ima tudi brezna zla. Če izdelovanje orožja še lahko razumemo (obramba), je izdelovanje kemičnega in biološkega orožja v obliki bolezni, ki lahko trpinčijo in pobijejo milijone ljudi, monstruozna podoba sodobne znanosti. Organizator shoda za znanost je najprej menil, da je najtežja bomba, odvržena na Afganistan, zloraba znanosti in se naslednji dan premislil.
Shod za znanost je bil, sodeč po fotografijah, predvsem shod zahodnih znanstvenikov za svoj akademski način življenja, ki se ne zaveda, kaj se okoli njega dogaja. Kako živijo ljudje, kako se počutijo ob znanosti, ki jih ima za neumne in nehvaležne? Zakaj se mora znanost boriti sama zase? Ker se ni borila za druge. Najbolj žalostna lastnost tega shoda je bila navedba, da je shod za znanost tudi proti lažnim novicam (fake news). Kaj res?
Kje je bila znanost, ko so so NATO enote dobesedno zravnale z zemljo mesta in ljudi v zadnjih desetletjih in to opravičevale z nujnostjo »demokratizacije«? Kje je bil glas znanosti za milijone mrtvih otrok zaradi pesticidov in tovarniških izlivov strupenih snovi? Nič nismo slišali, še manj videli demonstracije na cestah. Kaj ni to tragično, da morajo redki pogumni raziskovalci in novinarji odkrivati grobišča, hud rasizem in odvratne zločine posameznih podjetij, znanost, ta steber inteligence pa prepogosto molči? Seveda, znanost zahteva celega človeka in dejansko ni časa za paradiranje po cestah. O tem ni dvoma, bi pa lahko znanstvena skupnost zato podprla žvižgače, aktivste in svobodne raziskovalce, ki to počnejo. Pa jih ne, ker jih skrbi financiranje.
Slovenska znanost si zasluži poklon
Na znanstvene dosežke v Sloveniji smo lahko upravičeno ponosni, če je to ustrezen izraz, tudi zato, ker številni in številne vztrajajo pri pisanju in raziskovanju v slovenskem jeziku. Lahko si želimo, da slovenska znanost prisluhne ljudem, sodeluje z javnostjo ter podpre aktiviste na posameznih področjih. Spomimo se škandala Lafarge, ki je zahteval nečloveške napore posameznikov, da so dokazali znanstveno utemeljeno škodo. Takšnih problematičnih projektov, je žal še vedno preveč, tako na družbenem kot gospodarskem področju.
Za konec so na mestu besede kolumnista, da je bil shod za znanost premalo političen, kajti le zagotovljeno financiranje znanosti, ne zagotavlja spremembe realnosti. Treba je ustvariti pravičnejši svet, kar je najzahtevnejši (znanstveni) projekt človeštva.
