Ariana Ferfila je končala raziskovalni magisterij mednarodnih razvojnih študij na Univerzi v Amsterdamu. Tema njene raziskave je bilo pridelovanje gensko spremenjenega bombaža v Indiji, kjer je opravljala terensko delo. Vabljeni ste na tri razstave njenih fotografij Tamilci in Genetsko Modificiran beli bombaž: 21. - 23. aprila v Hudem Logu na Krasu v domačiji Sončni Log, 28. aprila bo razstava v Mariboru v prostorih GT22, v maju pa bo njena razstava del dogodka March Against Monsanto.

Na kakšen način so GSO semena vstopila v indijske vasi, ki si jih obiskala?

V indijske vasi so GS semena vstopala s pomočjo prodajaln s hibridnimi semeni, umetnimi gnojili in škropili. Vas, na primer, ki tovrstne prodajalne ni imela v neposredni bližini, je v okviru moje raziskave bila dlje časa brez GS semen. Običajno je tako, da nova vrsta semen, nove ideje za gojenje poljščin ali v našem primeru genetsko spremenjeno seme bombaža, vstopi v vas tako, da posamezen kmet nekaj posadi, če se mu to obrestuje v pridelku in dohodku, je velika verjetnost, da bodo ostali vaščani sledili zgledu v naslednji sezoni. Prisoten je paradoks ti kmetje ne hodijo po zemlji s čevlji, tako jo spoštujejo, na drugi strani je prisotna nekritična uporaba pesticidov.

Se je standard kmetov zaradi tega izboljšal?

Kmetje v Indiji so več ali manj v celoti odvisni od tega, koliko pridelka prodajo na trgu. Država kmetom ne nudi nobenih subvencij. Delno so bila v preteklosti subvencionirana le hibridna semena in nakupi umetnih gnojil. Nekateri kmetje imajo obstranske dejavnosti, hodijo tudi na dnevno plačana dela na polja drugih ljudi, vendar jih je večina predvsem odvisna od zaslužka pridelka na zemlji, ki jo imajo. Načeloma se je na mojih dveh raziskovalnih lokacijah v Tamil Naduju v prvih letih pridelek bombaža iz genetsko modificiranih semen povečal. Kmetje so na monokulturnih bombažnih poljih imeli manj bolezni v primerjavi s hibridnimi semeni bombaža, ki so jih uporabljali prej, vendar so mnogi poročali, da je pridelek iz GS bombažnih semen močno odvisen od količine vode (padavin). Hkrati so se jim povečali stroški pridelave bombaža: cena genetsko spremenjenih semen je v primerjavi s hibridnimi semeni zelo visoka. Pojavlja pa se tudi to, da recimo druge vrste semen razen GS semen bombaža sploh ni mogoče več dobiti.

Težava ki v Indiji postaja vse očitnejša je, na kar so opozarjali že kritiki zelene revolucije (green revolution) s katero so v Indijo vstopila hibridna semena, umetna gnojila in škropila, da direktive političnih razvojnih smernic v kmetijstvu ne ustrezajo realnim eksistencialnim okoliščinam malih indijskih kmetov. Kmetje se soočajo s povečanjem stroškov, tako za nakupovanje semen, gnojil kot škropil. Veliko kmetov nima več doma domačih živali, kar je v preteklosti predstavljal naravni in brezplačni vir gnojil, veliko kmetov poroča o padanju rodovitnosti zemlje, kar je posledica vse večje uporabe umetnih gnojil. Vse manj kmetov tudi prideluje hrano na svoji zemlji, morajo jo kupiti na trgu. Obenem imajo dodatne stroške še s plačevanjem obdelave zemlje s traktorjem (po navadi sta dva traktorja v vasi) kot tudi s plačevanjem delovne sile, ki kmetom olajša sajenje, škropljenje predvsem pa pobiranje bombaža. Odvisni so še od močnega nihanja cen bombaža na trgu glede na sezonsko dostopnost ter pomanjkanje virov ustreznih denarnih posojil za nakup semen in gnojil ob začetku sezone.

Kar je potrebno razumeti, je, da so genetsko spremenjena semena le pika na i kmetijskim modernizacijskim procesom, ki potekajo vsaj v Indiji od 60., 70. let 20. stoletja, ter da je trebaskušatirazumeti celoten zgodovinski proces s političnimi, ekonomskimi, družbenimi kot okoljskimi posledicami za malega kmeta.

So zaradi GSO semen že opazne spremembe v okolju in na zdravju ljudi?

O spremembah v okolju je težko govoriti, lahko rečem le to, da je v navodilih za uporabo in sajenje GS semen predvideno, da se okoli teh poljščin mora posaditi nekakšno "varno območje", vendar se to v Indiji ne upošteva. Nihče mi tudi ni poročal o nekih opaznih spremembah glede kože, dihal in podobno, kar so recimo kmetje že omenjali, ko so govorili o uporabi umetnih škropiv, ki jih še vedno uporabljajo brez kakršnihkoli zaščitnih sredstev.

Ali obstajajo dolgoročnejši načrti za GSO pridelavo bombaža, kakšna je prihodnost za te kmete?

Prihodnost za te kmete je vprašljiva in res odvisna od številnih dejavnikov. Ko govorimo o prihodnosti kmetov, je po mojem mnenju, kar sem skušala tudi peljati skozi svoje magistrsko delo, govoriti o treh vidikih trajnostnih načel. Prvo je to, da lahko ekonomsko gledano kmet preživi, kar pomeni, da se mu ni treba zadolževati. Tudi tu je veliko spremenila zelena revolucija, saj je indijskega kmeta z uvajanjem imperativa denarne menjave za semena, umetna gnojila in posledično kemična škropila ter spodbujanjem uvajanja pridelovanja poljščin, ki se dobro prodajajo na trgu, vpela kmeta neposredno v tržni sistem. Drugo je vprašanje znanja, danes v vasi, ki prideluje izključno genetsko spremenjen bombaž, vir znanja in nasvetov glede agrikulturnih praks predstavlja prodajalec v trgovini s semeni in kemičnimi preparati. Tja kmetje hodijo po navodila za uporabo in za reševanje težav, ki sproti nastajajo na njihovih poljih. V preteklosti so se kmetje zanašali na svoja znanja, na znanje prednikov, imeli so brezplačne vire naravnih gnojil in raznih preparatov za revitalizacijo zemlje, ki so jih mešali iz raznih plodov in listov, ki so jih našli v lokalnem okolju, poznali so recepte od svojih dedov, bili so torej mnogo bolj vpeti v sam proces obdelovanja in pridelovanja poljščin. Tretje vprašanje pa je seveda okolje-varstveno, ekološko vprašanje.

Znanstveniki si še danes niso enotni, kakšne bodo posledice uporabe GS semen. Obenem je potrebno poudarjati proces padanja bio-diverzitete: monokulturno kmetijstvo, ki kmete spodbuja h gojenju ene ali dveh poljščin v rotaciji, posledično manjša raznolikost istočasno pa tudi lajša napade škodljivcev. Danes kmetje gojijo koruzo in GS bombaž recimo, v preteklosti pa so gojili paleto raznolikih poljščin v manjših količinah, vmes med vrstami so gojili še druge rastline, kar je odvračalo škodljivce ipd. Vprašanje je tudi, kaj se bo dolgoročno gledano zgodilo z zemljo, ki izgublja rodovitne lastnosti ob vse večji uporabi umetnih gnojil. Kaj se bo zgodilo, če in ko bodo izbruhnile nove vrste škodljivcev, ki bodo odporne na Bt-bombaž?

Res je zelo veliko vprašanj, ki seveda zahtevajo obsežne in longitudinalne empirične študije, da bi lahko potem govorili o realnem stanju in ne nekih hipotetičnih znanstvenih prepričanjih iz laboratorijev ali iz razpravljalnih znanstvenih in političnih soban.

Se je zelena revolucija sprevrgla v zeleno nočno moro kmetov?

Indija je zelo velika država, procesi, ki se v Indiji dogajajo, so sila kompleksni, načeloma bi se na tem mestu odgovor glasil, da je to odvisno od tega katere znanstvene članke in raziskave bereš in v kaj na koncu verjameš sam. Kritiki zelene revolucije trdijo, da je prinesla veliko količino kemičnega onesnaženja, prekomerno uporabo škropil, umetnih gnojil, padec podtalnice zaradi nuje namakanja hibridnih semen in rastlin, izgubo tradicionalnega znanja, padec bio-diverzitete, mrežo modernih kmetijskih inštitutov in univerz, ki so se ustanavljale pretežno z ameriškim denarjem in tam šolanimi indijskimi znanstveniki. Zagovorniki zelene revolucije pa trdijo, da je zelena revolucija prinesla napredek, razvoj, rast pridelka, odpravo lakote, tržno aktivacijo kmetov. Številni tudi priznavajo, da je zelena revolucija bila uspešna le za kmete, ki imajo velike količine zemlje in so imeli kapital za nakupovanje tehnoloških inovacij.

Kakšno znanje nam, kupcem bombaža, najbolj primanjkuje? Kaj realno sploh lahko storimo?

Dobro vprašanje. Kaj lahko nekdo stori kot kupec bombaža v Evropi, če ve, da je 80 odstotkov bombaža v Indiji že genetsko modificiranega in če ve, da sistem v katerem živimo, glede na mednarodno-trgovinske standarde deluje po principu največjega dobička v vrednostni verigi, v kateri ima kmet najbolj nizkotno in nepomembno pozicijo? Če sem res povsem iskrena, se mi zdi, da lahko storimo bore malo.
Te tvorbe, ki se je razvila do teh megalomanskih razsežnosti v preteklih desetletjih se ne da ravno spremeniti, tudi vse te fair-trade bombažne iniciative so včasih lahko v ozadju povsem zgrešene, iluzorne. Vendar so še vedno edina alternativa. Kar bi recimo bilo mnogo bolj realno bi bilo, da bi na primer prišle direktive s strani EU, da se v Grčiji, ki v Evropi še edina prideluje bombaž, zaščiti seme bombaža in se ga obrani pred korporacijskimi naskoki genetsko modificiranih inovacij. Hipotetično gledano bi bila to super ideja.

Kateri utrinek s terena je zate najbolj nepozaben in bi ga rada delila?

V bistvu ni bilo veliko nepozabnih utrinkov, ker sem res veliko delala, vsak dan sva s prevajalcem skušala spremljati tamilske kmetovalce in njihov ritem in jih prosila za sodelovanje. Opravila sem vsega skupaj 60 intervjujev s kmetovalci, vaščani, predstavniki raziskovalnih kmetijskih inštitutov in nevladnih organizacij, akademiki ter prodajalci semen, kemičnih preparatov in bombaža. V predelu Tamil Naduja, kjer sem bila, skoraj da ne vidiš tujca, zato so na začetku ljudje neprenehoma strmeli vame. Čez nekaj časa pa potem pride trenutek, ko pozabiš, da si bel. Vedno imam rada ta trenutek.

Na kaj želiš, da opozarjajo ali o čem pričajo tvoje razstavljene fotografije?

Ljudje mislijo, da so to oddaljene dežele s katerimi nimamo nič skupnega, pa ni tako. Res se lahko veliko naučimo, če s spoštovanjem pristopamo h kulturam in izkušnjam drugih.

Kaj meniš, da bi tamilski kmetje želeli povedati nam?

Da živimo v polarnem hladu. (Smeh)