Zaprti v »akvariju«, lačni in umazani
Si predstavljate, da ste nemočni? Ne tako kot Mis Sveta, ki ne more ustaviti vojn na svetu. Konkretno nemočni. Na postelji. Žejni. Lačni. Zaprti v sobo in da ne morete govoriti.
Lačni ste, čeprav imate pred sabo hrano v plastiki, ampak ste prešibki, da bi odprli tesno pakiranje. Tudi, če bi jedli z rokami, je to nevarno. Za nohti imate lastno blato. Drek. Strokovno usposobljena oseba v ustanovi, higieničarka, ob tem komentira: »To je vnašanje lastnega vase.«
Citat je iz knjige po resničnih dogodkih, ki je nastala iz izkušenj dolgoletne aktivistke in prostovoljke na področju oseb z demenco, Ane Cajnko, ki vodi program društva RESje. V knjigi Demenca, moja učiteljica, je opisala najbolj banalne kakor tudi birokratske in medicinske zaplete pri negi in obravnavi osebe z demenco. Z izkušnjami, ki jih je Ana Cajnko pridobila ob negi svoje mame in kasneje tudi ob strokovnih izobraževanjih in prostovoljstvu, bralec ostane brez besed. Zgrožen, prestrašen: »Kaj, če se to zgodi meni?«
Strah je upravičen. Odnos družbe do starejših oseb je strašljiv. Celo WHO (2016), navaja, da je zdravje starejših v Sloveniji šibka točka. Takoj, ko se ne morejo več postaviti zase, postanejo smetišče za zdravila, površno nego in hkrati odžiranje denarja. Takšen odnos do starejših se kaže tudi v besedah direktorice doma za starejše, ki je želela oddelek za dementne poimenovati kar »akvarij«, je zapisala Ana Cajnko. Zapreti za steklo nemočne ljudi. Da bodo kot ujete ribice nemo zrli v svet? Kako silovita metafora.
Avtorica knjige navaja tudi, da krhke starejše z demenco lahko zaprejo skupaj z duševnimi bolniki po prestajanju zaporne kazni – Enota forenzične medicine v UKC Maribor je že tak primer.
Ob vseh teh grozotah tako za uporabnike institucij kot tudi zaposlene, preberemo zapis urednika slovenske revije, naj nehamo pisati o škandaloznih temah našega zdravstva?
Kolikor je znano, se ljudje veliko raje ukvarjajo z najljubšim športnim klubom ali se prepirajo, katera glasbena skupina je boljša. Ali nemara pisec meni, da je v veliko navdušenje javnosti razpravljati o normativih plenic za svoje starše v domovih, o cenah žilnih opornic ali o normativih izobrazbe za negovalke?
Diana Zajec je kot novinarka prejela Hipokratovo odličje Zdravniške zbornice, čeprav je tudi sama opozorila, da vsako leto pri nas zaradi zdravniških napak umre več sto ljudi. Da, zaradi uradne medicine. Ali pa so trajno poškodovani, invalidni in nasploh uničeni ljudje.
Mar ni izredno pomembno ugotoviti, zakaj se to dogaja? Je osebje utrujeno, ali primanjkuje opreme, ali reševalnih vozil, se zaplete na oddelkih? Smo zgrešili v izobraževanju? Kje, kako in zakaj?
Zdravstvo ni tema medijev, ker komaj čakamo, da bi udrihali po ljudeh v belem ali modrem. Opozarjanje je pomemben del civilne družbe, za vse nas. Saj smo v tem vsi skupaj. Čeprav nismo! Nekateri imajo »veze in poznanstva« in denar, večina pa ne. Na koga se obrnejo tisti brez vez, se sprašuje kirurg Erik Brecelj? Bodo klicali kar na kakšno uredništvo, ki je zapovedalo vljudno distanco od travm v zdravstvu?
Hudo je, če ne prej, ko pridemo v plenice. Zavedajte se, je takrat lahko tako grozno, da vam bo žal, da niste spregovorili prej. V stiski in bolečini je človek, enak človeku. Medicina je solidarnost, ne le v denarju, tudi v sočutju, strokovnosti, odprtosti, razumevanju. Je toliko naravoslovna kot družboslovna znanost. Od stiske do bolezni ni daleč, to vemo.
Kdor daje lekcije s položaja privilegijev, morda še ni okusil bridkega trpljenja. Naj ga tudi ne. A naj v iskrenem prizadevanju za sočloveka, ne ustavlja drugih. Takšnih, kot je tudi Ana Canjko.
S klikom na oglas podprete neodvisni medij. HVALA!
