Še skozi tiste redke zaplate zemlje kot je Standing Rock, kjer ne stojijo McDonaldsi, ostudni nakupovalni centri ali beton raznih oblik, tudi tam bi radi menedžerji in sposobneži različnih strok napeljali plinovod. Če se zaradi tega zastrupi reka in tisoči ljudi in se naredi nepovratna ekološka škoda, nič zato. Splačalo se je. To je moto ameriških korporacij: uniči, ubij, zasluži. Čestitaj si in kaznuj vse tiste, ki se s tem ne strinjajo. Vmes se ovij v zastavo in v morilski blaznosti in pohlepu dahni v kamero: »Demokracija!«

V Dakoti se ta hip ne gradi plinovod čez ozemlje, ki je za ameriške staroselce tako sveta kot za kristjane Brezje ali Lurd, kar jezi policijo. Poslušajte, kam pa pridemo, če bo zdaj trop Indijancev, žensk, aktivistov in miroljubnih ljudi v ZDA ustavilo posel vreden milijarde dolarjev.

Na neoborožene ljudi v Severni Dakoti, ki bi radi zaščitili naravo in zdravje ljudi, se ščuva pse, jih omeji z oklepnimi vozili in do zob oboroženo policijo. Na ljudi, ki spijo v šotorih, molijo in pojejo se strelja z gumijastimi naboji in solzivcem. Novinarje, take neugledne, ki si pridejo umazat superge na travnik, se aretira, jim grozi z zaporom in še čim hujšim.

500 let travm ni bilo dovolj

Pobiti nekaj milijonov staroselcev s topovi, jih izstradati, posiljevati ženske v umazanih in majhnih rezervatih. Ne, ni bilo dovolj.

Treba je bilo še ostriči otroke, jih udariti s palico čez usta, če niso govorili angleško in klečali pred križem.

Kršiti vse pogodbe in dogovore s plemenskimi poglavarji tudi ni bilo dovolj.

Treba je bilo narediti filmski kult Indijancev, ker so temnejše kože, torej nekaj bednega, kar ni treba razumeti. Preden rečeš dober dan, jih ustreliš. Usluga tvojemu bogu, državi in denarnici. Tako se tlakuje demokracija.

Da slučajno komu ne bi ušlo to plemenito sporočilo, narediš stotine filmov. V njih so Indijanci brezglavo kričeče spake, ki sekajo glave ženskam v predpasnikih, ki kuhajo golaž za dobre belske kmete, ki tam po naključju stojijo. Izpustiš iz vseh filmov bistvo, da so ti Evropejci zasedli njihovo zemljo in bili ogorčeni, da jim niso zato čestitali in se plazili pred njimi. Zakaj se niso utopili v morju? Afričane so imeli za sužnje, Indijancev nihče ne potrebuje.

Še danes je tako.

Pogumni intelektualci, ki se oglasijo vedno, kadar so zato plačani ali pa se bojijo, da bodo izgubili službo, ne razpravljajo o morilskem rasizmu največje demokracije. Zasedeni so z razpravami o dveh človeških kreaturah, ki se potegujeta za naziv predsednika. Čestitke za ta miselni napor.

Ti intelektualci namreč živijo v udobni iluziji, da na njihove otroke ne bo nihče streljal. Mogoče danes še ne. Za žico smo že. Tudi v Sloveniji.

Tako malo je treba, da postaneš Indijanec tudi ti. Stisk roke dveh poslovnežev in že jutri bo puška tam, kjer najmanj pričakuješ. Na tvojem čelu.

Bang bang, Indijance streljamo, kajne?

Ker če beli rasisti s puškami izsiljujejo državo, policijo in zakone, so oproščeni. Še vedno.