Izkušnja nadomestne matere: »Sem proti!«
Avtor: NMN (Nordic Model Now) Prevod: Janez Ferkov
Nesebično sem se odločila, da bom nadomestna mati za prijatelja, ki sem jima donosila in rodila dvojčka. To je bila neverjetno pretresljiva izkušnja, po kateri sem morala na zdravljenje zaradi posttravmatske motnje. Nikoli se z nikomer ne pogovarjam o svoji izkušnji, saj se mi še vedno zdi grozna.
V medijih najpogosteje slišimo le pozitivne zgodbe o nadomestnem materinstvu, ki jih spodbujajo določene organizacije. Pomembno je, da ljudje izvejo, da gredo lahko stvari pri nadomestnem materinstvu zelo narobe in o vplivih tega na ženske, ki lahko trajajo skozi celo življenje.
Za prijatelja sem postala nadomestna mati. Naivno sem verjela, da, ker je porod vseh mojih otrok potekal gladko, da bo tudi nadomestna nosečnost minila brez zapletov. Mislila sem, da sem na to temo naredila dovolj raziskav in tudi pogovorila sem se z drugimi nadomestnimi materami, preden sem to sprejela.
Vendar sem se zavedala, da sem se strinjala, še preden sem dovolj vedela o izjemno invazivnih in škodljivih zdravstvenih postopkih, ki sem jih prestala. Naivno sem mislila, da bodo zarodke preprosto vsadili vame v skladu z mojim menstrualnim ciklom. Nisem vedela, da bom morala svoj naravni menstrualni cikel zaustaviti s pomočjo kemikalij, in koliko škodljivih sintetičnih hormonov bom morala vzeti za nastanek umetnega cikla, ki bo v skladu z darovalko jajčec.
Ko sem odkrila, koliko hormonov bom morala vzeti, sem bila v dvomih. Vendar sem se prepričala, da od postopka ne morem kar odstopiti in razočarati prijateljev. Nadaljevala sem navkljub negativni presoji in intuiciji, ki me je svarila pred postopkom - ker nisem hotela užaliti ali razburiti prijateljev.
Prepričali so me tudi, da so mi vsadili dva zarodka, saj so s tem povečali možnost za uspešno implantacijo. Zavedam se, da nisem povsem razumela povečanega tveganja zase z nosečnostjo in rojevanjem dvojčkov.
Ko pogledam nazaj, vidim, da sem svoje zdravje in varnost podredila željam staršev, ki sem jima dala prednost. Zavedam se tudi, da je bilo moje lastno psihološko stanje v času sprejemanja teh odločitev naravnano zelo požrtvovalno in celo mučeniško. Popolnoma sem odpovedala. Razlog za to je bilo pomanjkanje samozavesti in odločnosti, ker sem svojo vrednost videla le v tem, kako koristna sem lahko za druge. Za vsako ceno sem želela ustreči.
To je pri ženskah pogosto, saj ženske in dekleta med odraščanjem spodbujajo, da se odrekajo in prednost dajejo drugim ter da so 'prijazne.' To socializacijo in psihologijo žensk je treba raziskati, preučiti in postaviti v kontekst z nesebičnim nadomestnim materinstvom.
Skozi nosečnost sem doživljala nepričakovano ljubosumje in jezo bodoče mame, ki je bila razburjena nad tem, da sem lahko tako enostavno zanosila. Oba starša sta nad mano izvajala pritisk v zvezi s tem, kako in kje bom rodila. Morala sem biti zelo odločna, da sem lahko povedala, da gre za moje telo in da fiziološki proces poroda poteka najbolje, kadar se mati počuti popolnoma varno in ko lahko rodi na način, ki ji je najbolj udoben. Morala sem zelo jasno povedati, da lahko o tem odločam le jaz.
Čutila sem, da si mene in mojo maternico do neke mere "lastita" in da si pridržujeta ''pravico'' da usmerjata porod, ker sta dojenčka videla kot "svoja".
Porod se je končal izjemno travmatično. En otrok je bil sprejet na enoto za intenzivno nego novorojenčkov, jaz pa sem utrpela raztrganine.
Potem se je začela grozljiva dveletna nočna mora, ko so se babice hitro združile v laganju, da sem jim preprečila pomagati pri porodu, da bi me okrivile za zaplet. To obtoževanje je znano številnim ženskam, ki trpijo zaradi travmatičnih porodov, v zdravstvenem sistemu, ki se otepa vse odgovornosti, kar se tiče malomarnosti. Sledile so štiri ločene neodvisne preiskave, ki so ugotovile, da so bile vse babice krive za neuspešno posredovanje in za neupoštevanje zdravstvenega stanja zarodka med porodom. Travmatično izkušnjo rojstva je podkrepila še travma obtožbe, nato pa v dveh letih zahtevala več preiskav, ki so pokazale na mojo nedolžnost. Namesto da bi nadaljevala z življenjem po nadomestnem materinstvu, sem med preiskavami podoživljala travmo znova in znova.
Po rojstvu sta me starša odvrgla in pustila, da se sama branim pred lažmi lažmi in obtožbami babic. Bila sem prepuščena sama sebi. Starša me nista podprla, niti me nista med vsemi preiskavami branila.
Najbolj me je pa prizadelo, da me nista povabila na krst dvojčkov. Izkoristila sta mojo maternico in me potem, ko je nista več potrebovala, zavrgla. To je bila najbolj ponižujoča in grozljiva izkušnja v mojem življenju. Moje duševno zdravje hudo trpelo in dve leti po travmatičnem rojstvu so mi dali diagnozo posttravmatične stresne motnje, zaradi katerih sem se nato zdravila.
Nikoli ne govorim o tem, kaj se je zgodilo, niti bližnjim sorodnikom, saj nočem podoživljati tega, kar se mi je zgodilo. O tem sem začela govoriti šele po posvetovanju.
Od izkušnje so mi ostale porodne poškodbe, inkontinenca in diastasis recti (razmik preme trebušne mišice), kar mi vsak dan povzroča težave. Ne vem, kakšen dolgoročen vpliv na zdravje bo imelo jemanje velikih količin sintetičnih hormonov ali kako bo s povečanjem tveganja za nastanek raka na dojkah, ker dojenčkov nisem dojila.
Zdaj sem popolnoma proti VSEM oblikam nadomestnega materinstva, tako komercialni (kar je po mojem mnenju povsem nemoralno) kot prostovoljni. Potencial za zlorabe je prevelik. Različne organizacije žensk ne bi smele spodbujati, da ogrožajo svoje duševno in fizično zdravje ter varnost zaradi ''potrebe'' drugih ljudi, da bi imeli dojenčke. Ženske so pomembne. Žensk ne bi smeli spodbujati, da naj se postavljajo na drugo mesto, in tvegajo svoje življenje za druge ljudi.
Zavzemam se, da VSE obilke nadomestnega materinstva postanejo nezakonite. Zakon se ne bi smel spreminjati v smer, ki bo olajšala izkoriščanje socialno ogroženih žensk in tistih, ki so preprosto dobronamerne in slabo obveščene, kot sem bila jaz.
Pogosto pomislim tudi na tiste uboge, mlade študentke, ki morajo preživeti odvzemanje jajčec in nato vseživljenjske posledice tega, le da bi plačale za svoj študij. V nadomestnem materinstvu je zelo malo ''etičnosti''.
