Gensko spremenjena soja v Braziliji: »Ni več poti nazaj.«

Kdo ima v rokah usodo malih kmetov?

Mag. Laura Klüber je v okviru študija na Univerzi na Dunaju, raziskovala vplive gojenja gensko spremenjene soje na družinskih kmetijah v Braziliji.

Kakšen je bil namen vaše raziskave v Braziliji?

Zanimali so me vplivi gojenja gensko spremenjene soje predvsem pri malih kmetih na območju Santa Rosa, Rio Grande do Sul. Gre za območje na jugu Brazilije, blizu meje z Argentino. Santa Rosa ima tradicionalno prepoznavnost, da goji sojo od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Raziskovala sem, kako se gojenje gensko spremenjene soje odraža na socialni in ekološki ravni. Območje je posebno tudi v tem, da ga poseljujejo mali kmetje, kar je v Braziliji redkejši pojav. To je bilo za mojo raziskavo pomembno, saj mali kmetje živijo in delajo ob poljih. Gre za bistveno razliko od velikih kmetijskih lastnikov v centralni Braziliji, ki živijo v mestih, polja pa za njih obdeluje stotine najetih delavcev. Mali kmetje za razliko od njih občutijo na lastni koži posledice vseh izbir, ki jih naredijo v kmetovanju. Ne nazadnje zagovorniki GSO semen nenehno trdijo, da je njihov namen omogočiti več dohodka za revne kmete.

Kaj ste preučevali na terenu v Braziliji?

Kmetje se bojijo prihodnosti.

Osredotočila sem se predvsem na opazovanje, kakšne so ekološke posledice gojenja gensko spremenjene soje, torej odpornost na plevel, zmanjševanje biodiverzitete in podobno. Na socialni ravni me je zanimalo, ali se je njihovo življenje izboljšalo, ko so začeli gojiti gensko spremenjeno sojo. Da sem pridobila primerjalno skupino za dobljene podatke, sem se pogovarjala tudi z enakim številom malih kmetov, ki so izbrali ekološko pridelavo.

Ste imeli ob tem še osebno motivacijo, za raziskovanje tega vprašanja?

Hrana je najbolj osnovna človeška potreba, torej najbolj dragocena v smislu materialnih dobrin. Hrana je prva, ko pomislim na trajnostni razvoj. Menim, da je naša odgovornost velika – poskrbeti moramo za pogoje, v katerih lahko pridelujemo zdravo hrano. S tem, da moramo biti še posebej pozorni, da ne ogrožamo, ali celo uničujemo narave. Hrana je naše skupno dobro, zato naj ne bo tarča nesorazmernih finančnih pohlepov manjšine. Tako imenovana zelena revolucija in GSO semena, kot jih vidim jaz, niso rezultat dobrih namenov zmanjševanja lakote, temveč izključno korporativnih interesov. Moje osebno navdušenje za to temo je posledica prisotnih kontradiktornosti – pridelovanje hrane je nekaj preprostega, a hkrati kontroverznega. Študijska smer, ki sem jo izbrala, je mednarodni razvoj, ki preučuje ekonomske, politične in socialne analize v tako imenovanih državah v razvoju. Ocenila sem, da je ključno, ne le, da govorim o ljudeh, ampak predvsem z njimi.

Spremljate razprave o gensko spremenjenih semenih?

V določenem trenutku sem prenehala slediti razpravam o GSO, predvsem, ker se nisem hotela boriti proti nečemu, temveč podpreti tisto, kar menim, da je ogroženo. Zato sem se posvetila preučevanju ekološkega kmetijstva in permakulture. Zavedam se omejenosti posameznika, kaj lahko konkretnega storimo. Ko sem se usmerila tisto, kar je narobe, me je zelo potrlo, zato skušam aktivno delovati pozitivno.

Kar sem pogrešala v razpravah o GSO, je predvsem to, da gre le za nadaljevanje zelene revolucije iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ekološka ogroženost se je začela že takrat in ima enake elemente: visoko uporabo pesticidov, trdoživost plevela, izgubo biodiverzitete zaradi uniformnosti pridelkov, intenzivno industrijsko poljedelstvo, monokulture in odvisnost kmetov od visokih finančnih vložkov za semena in pesticide. Gensko spremenjeni pridelki dodajajo nove dimenzijo težav, ki so po mojem mnenju nepovratna škoda. V primeru gensko spremenjene koruze smo lahko spremljali, da se polja med seboj oplojujejo in tako se izgubljajo tisočletja stare sorte rastlin, ki so se vrhunsko prilagodile na lokalno okolje. Po okužbi z gensko spremenjeno koruzo v samo eni sezoni, ni več poti nazaj za lokalno sorto. Če želimo tehtati prednosti in slabosti gensko spremenjenih pridelkov, je vsakemu z nekaj razsodnosti jasno, zakaj gre. Že samo zaradi tega bi lahko prepovedali gensko spremenjene poljščine, ker okužujejo okolico.

Kakšne so vaše terenske izkušnje iz Brazilije? Se razlikujejo od medijskega poročanja ali celo akademskih člankov?

Vsi mali kmetje, ne glede na to ali gojijo ekološke ali gensko spremenjene pridelke, so zaskrbljeni za svojo prihodnost. Gre za splošne razmere v brazilskem kmetijstvu, ker podobno kot v večini držav, delo kmetov ni cenjeno in je slabo plačano. Mali kmetje so prisiljeni v tekmovanje z večjimi in bolje opremljenimi kmetijami. Verjetno ni treba povedati, kdo v tej tekmi izgubi. Mladi zapuščajo kmetije in se selijo v mesta. Tisti kmetje, ki vztrajajo, težko najdejo delovno silo. Druga težava je suša, ki ni nova težava ali omejena le na kmetijstvo v Braziliji.

Večina kmetov goji gensko spremenjeno sojo, zato, ker to počne večina, praktično nemogoče je dobiti tradicionalna semena. Korporacije imajo ključno vlogi pri uveljavljanju gensko spremenjene soje. Delujejo preko zadrug, ki so prej skrbele predvsem kot pomoč glede mehanizacije in pri vzdrževanju cen. Zdaj so zadruge le podaljšana roka korporacij, kot sta Monsanto in Syngeta. Imajo velike sodobne trgovine, kjer ponujajo gensko spremenjena semena, umetna gnojila, pesticide, herbicide, fungicide, stroje, orodja in podobno. Njihov cilj je čim večja prodaja, kajti od tega dobijo odstotke dobička. Kmetov ni težko prepričati, da kupijo gensko spremenjena semena, saj so v negotovosti in iščejo rešitve. Od sosedov doživljajo pritisk, bodite sodobni in napredni in posadite gensko spremenjeno sojo. Vendar ključni dejavnik je način pridelave gensko spremenjene soje, ki omogoča kmetovanje z veliko manj delovne sile, uporablja se zgolj stroj in Round Up, da zatre plevel. To je najbolj prepričljiv argument za kmete, katerih otroci so odšli v mesta.

Kaj botruje odločitvam, da nekateri vztrajajo pri ekološki pridelavi?

Razloga, zakaj vztrajajo pri ekološki pridelavi, sta dva: boljša cena za ekološko sojo in zaščita narave. Ekološki kmetje imajo večje zavedanje o naravi, želijo jo zaščititi in tudi sebe in svoje zdravje pred pesticidi. Takšni kmetje predstavljajo zelo majhen delež med večinskimi kmeti, ki pridelujejo gensko spremenjeno sojo. Ekološka pridelava zahteva več fizičnega dela na polju, zanimivo je, da tisti, ki so se vrnili na ekološko pridelavo, to doživljajo kot nekaj pozitivnega. Delo z motiko je pogosto stigmatizirano kot nazadnjaško s strani tistih, ki sadijo gensko spremenjeno sojo. Vendar se zaradi takšnih razlik med kmetovanjem redko med njimi prekinejo socialni stiki. Ekološki kmetje so zadovoljni z načinom kmetovanja, predvsem ker vidijo dober vpliv na njihovo zdravje in okolje, čeprav imajo manj denarja. Opažajo tudi, da ima pri ekološkem kmetovanju zemlja boljšo strukturo in plodnost, kar je prednost v njihovem sušnem okolju. Prehod na ekološko kmetovanje marsikdo doživlja tudi kot investicijo v prihodnost, kar kljub vsemu ne dovoljuje optimizma zaradi stanja malih kmetij in predvsem genetske in kemične kontaminacije njihovega okolja.

Ali mali kmetje, ki sadijo gensko spremenjeno sojo, izboljšajo svoj finančni položaj, kot obljubljajo multinacionalke?

Kmetje, ki začnejo s pridelavo gensko spremenjene soje so zadovoljni, ker imajo manj dela na polju. Finančno pa niso v prednosti, ker morajo vložiti veliko denarja v obdelovalne namene. Številni med njimi mislijo, da je Round Up manj nevaren kot drugi herbicidi in da ga bodo tudi potrebovali manj za gensko spremenjeno sojo, vendar ni tako. Prednost pri gojenju gensko spremenjene soje vidijo v direktnem sajenju, ki zmanjšuje erozijo in preprečuje nabiranje blata na vodnih površinah – kemično sušena slama ostane na polju. Vendar so se pojavile nove bolezni rastline in škodljivci, za katere morajo spet kupovati kemična sredstva. Ob tem jim ni lahko, saj opažajo, kako to vpliva na njihovo zdravje. Pogovarjala sem se z veliko kmeti, ki so prešli na kmetovanje z gensko spremenjeno sojo, njihov standard pa se ni prav nič izboljšal zaradi tega. Nasprotno, zaskrbljeni so za svoje zdravje, ker so izpostavljeni toksičnim kemikalijam. Nekateri sezavedajo, da so gensko spremenjena semena »strel v neznano«.

Ob tem jih je strah, da ko so začeli z gensko spremenjeno pridelavo, ni več možnosti za spremembe. Zemlja je kontaminirana, tradicionalnih semen ni, prav tako ne denarja za nove naložbe. Ne le to, pesti jih še padanje odkupnih cen za sojo, konkurenca velikih kmetijskih obratov, izguba delovne sile in suša. Mali kmetje, ki gojijo gensko spremenjeno sojo, vidijo svojo prihodnost v črnih barvah.

Ste jim lahko kaj svetovala?

Seveda tako veliko vprašanje presega moj domet, vsekakor je za male kmete primernejša pridelava ekološke soje. Še najbolje bi bilo, če bi gojili stare in izginjajoče sorte, zaradi povpraševanja na lokalnem trgu. Pridelava za svetovne trge je bolj tvegana. Direktna prodaja in zadruge postajajo znova aktualne za majhne pridelovalce, ker se ljudje zavedajo pomena ekološke hrane.

Menite, da so prisotni vplivi multinacionalk na različna znanstvena stališča o gensko spremenjenih pridelkih?

Treba je slediti denarju, da izvemo, kdo je naročil oziroma plačal raziskavo. Običajno to razkrije stopnjo neodvisnosti raziskovalcev. Odgovor na takšno vprašanje je sicer zapleten, ker so povsod možni ekonomski interesi. Še najtežje je prepoznati vplive korporacij, ko gre za raziskave s področja javno-zasebnega partnerstva.