Tjulenj: Čarobno potovanje v deželo iz papirja
Piše: Kristina Mihelj
Tam na koncu sveta - kako pa vemo, kje je konec in kje je začetek, če je zemljevid prilepljen na kroglo? Torej na severu Skandinavije je Laponska. Laponci se nam lahko zdijo čudni ljudje. Imajo pesmi brez besed in besede drugih ljudi, čeprav so ti zelo daleč, slišijo kar v glavi. Razumejo pa tudi živali; če jelen kihne pomeni: “Danes ne utegnem vleči tvojih sani, imam pametnejših opravkov,” je zapisal Robert Crottet v Laponskih pripovedih. Njihovi preminuli predniki so še vedno z njimi. Kako? V severnem siju plešejo.
Prvobitno ljudstvo, že skoraj pozabljeno od sveta, večinoma ovito v belino snega in prepojeno z za nas skrivnostnimi verovanji in nenavadnimi običaji ima posebno povezavo z naravo. Z njo se tudi sporazumeva kot z enakovrednim bitjem. Osrednja zgodba lutkovne predstave Tjulenj je prijateljstvo med živaljo in človekom.
Iz preprostosti belega papirja vzniknejo skrivnosti. Pokaže se tudi nevidni svet (predniki v severnem siju na primer), ki za Laponce ni prav nič manj živ od vidnega. Svojevrstna atmosfera, ki veje iz laponskih pravljic, je našla nadvse primeren izraz v lutkovnem svetu iz papirja, zvoka in luči. Na prvi pogled preprosta in enovita papirnata pokrajina postaja vse bolj bogata. Vanjo prihajajo bitja in začno se sklepati odnosi. Z dramaturgijo ritma in glasbe bolj kot z besedami. Bitja pravzaprav ne le “prihajajo”, v njej - natančneje - tudi “nastajajo”.
Mimogrede odtrgan kos papirja iz kulise postane riba, in še ena in še ena in še ena ...
Svet predstave se gradi po principu otroške igre - navidezne naključnosti, spontanosti, asociacije in uporabe tistega, kar je na voljo na dosegu roke (papir, škatle). Tako je predstava za otroke zelo privlačna in njim na poseben način blizu, saj se jim približa v jeziku, ki je njim znan. Gre za način ravnanja in razmišljanja, ki smo ga odrasli že potisnili na stran ali zavrgli v procesu učenja, in študija.
Animacija vseh igralcev v lutkovni predstavi Tjulenj je prepričljiva do te mere, da ponekod popolnoma pozabimo, da eno figuro v ozadju oživlja več igralcev. Njihovo delovanje je usklajeno in gibi natančni. Čeprav pred tem animatorje spoznamo tudi mimo lutke, uspe nam na njihovo prisotnost takrat popolnoma pozabiti.
Glasba v predstavi pa je tista, ki spaja različne elemente (igralca, scenografijo in lutko) med sabo. Zvok je tudi v simbolnem smislu posrednik med vidnim in nevidnim svetom. Zvok je denimo tisti, ki v vsakdanjem življenju iz globin našega čutenja prinaša izraz v svet: ob bolečini ali nenadni situaciji ali presenečenju, vzkliknemo. Dojenčkovo prvo komuniciranje so zvoki. Ljudje so od nekdaj peli, da bi izrazili svoje občutke. In laponska glasba, brez besedila je še toliko bliže nevidnemu ter neposrednemu izrazu sporočil iz človekove notranjosti. Tradicionalne laponske pesmi so popevanje, ki je izhodišče navdiha z glasbo v predstavi.
Spoj luči in papirja pa je zmagovalna kombinacija. Magija barv severnega sija, čutno prelivanje pravljičnih odtenkov ... Le kje bi lahko prišlo bolj do izraza kot na trakovih zmečkanega belega papirja, kjer delujejo prav kot tiste prave vzdolžne lise barv severnega sija na nebu.
Nazadnje človek v razburkanem morju življenja spet najde prijatelja, tjulnja. To je zgodba o vezeh. Kadar se dovolj odpremo in prisluhnemo nevidnemu, da nam uspe slišati mimo besed, dojamemo sporočila prvinskega - takrat lahko vzpostavimo povezavo s čimerkoli - tjulnjem, cvetlico ali snegom. Ne nazadnje s celotno naravo; slišimo naš dom - mati zemljo, ki drhti pod težo našega brezobzirnega samoljubja in vendar še vedno napenja vse moči, da bi nas nahranila, osvežila in preskrbela.
Avtor: Matija Solce
Režiser in avtor glasbe: Matija Solce
Avtor likovne podobe in scenografije: Brane Solce
Dramaturginja: Jelena Sitar Cvetko
Soavtorica glasbe: Zvezdana Novaković
Igrajo: Miha Arh, Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic, Filip Šebšajević k. g., Zvezdana Novaković k. g.
Oblikovalec luči : Kristjan Vidner
