Velika bogastva niso ustvarjena, ampak prisvojena

Piše: mag. Blaž Kavčič

Transhumanizem ni oddaljena zamisel blaznih znanstvenikov ali pretiranih navdušencev nad tehnologijo oziroma milijarderjev, ki si želijo nesmrtnosti. Transhumanizem kot združitev človekove fizične, biološke in digitalne identitete je aktualni načrt neizvoljene elite Svetovnega gospodarskega foruma in globalnih korporacij. Z namenom nadaljnega prisvajanja vsega in ugrabitvijo človeštva.

Zgodovinsko se je transhumanizem kot zamisel, vizija, ideologija razvijal od Nikolaja Fjodoroviča Fjodorova (1829-1903), J. B. S. Haldaneja do Arthurja C. Clarka in številnih drugih. Realno podporo pa je transhumanizem dobil s pomočjo financiranja Davida Rockefellerja in drugih tajkunov. Propagirana vizija je večno življenje s pomočjo zlitja človekove fizične, biološke in digitalne identitete. Velik je notranji konflikt te vizije s propagiranjem prenaseljenosti planeta, ki pa se ga da vsaj delno pojasniti s pragmatično rešitvijo eliminacije večine ljudi in z vzpostavljanjem pogojev za večno življenje elite. Intenzivno je prisotna tudi vizija selitve na druge planete, ki ji podlega tudi hrvaški pisec o transhumanizmu Krešimir Mišak, čeprav je notranje nekonsistentna, če človeštvo »ne zna« rešiti družbe na planetu Zemlja, zakaj bi mu to uspelo na drugem planetu?

Skupno vsem promotorjem transhumanizma in tudi Mišaku, kot opisovalcu, delnemu občudovalcu, delnemu kritiku je, da ne upoštevajo temeljne družbene realnosti. Izogibanje razumevanju, kaj so v delovanju človeške družbe odvisne in kaj neodvisne spremenljivke. Kako poteka v človeški družbi ustvarjanje in kako delitev ustvarjenega? Kako se sprejemajo odločitve, kdo jih sprejema, s kakšno motivacijo, s kakšno legitimiteto?

Na kratko: tehnološki razvoj se dogaja izključno v odvisnosti od obsega investicij.

Nič tehnološkega se ne pojavi samo od sebe, ampak zgolj tisto, za kar so se investitorji odločili in na način kot so ga določili. V danih pogojih torej investitorji spuščajo v uporabo tehnološke rešitve na način, ki krepi koncentracijo kapitalske in odločevalske moči. Številne potencialno koristne in tudi tako promovirane tehnologije to potrjujejo – od nuklearne tehnike in generalnih energetskih konceptov, do Ubra, UTD, zelenih tehnologij, digitalizacije denarja, bitcoina, in podobno.

Uveljavljanje tehnokracije in transhumanizma je odločilno povezano s sedanjim monetarnim sistemom, ki koncentriranemu kapitalu omogoča razpolaganje s poljubnimi količinami denarja. Treba je razumeti, da se je leta 1913 zgodil precedens s privatizacijo ameriške centralne banke, v kasnejših desetletjih pa se je de facto privatno lastništvo preko BIS, WB, IMF, ECB … globaliziralo. V vseh strateških načrtih: Agenda 21, Agenda 2030, Great Reset … je popolnoma negirano temeljno dejstvo, da v človeški družbi ustvarjanje vrednosti temelji na aktivnosti človeka kot posameznika in na harmoničnosti delovanja družbe kot celote. V finančnem sektorju, ali kot to poimenuje Michael Hudson - FIRE sektor (finance, zavarovalništvo, nepremičnine), se družbena vrednost ne ustvarja, ampak se prerazporeja in troši.

Popolnoma je zamegljeno temeljno dejstvo, da v človeški družbi ustvarjanje vrednosti temelji na aktivnosti človeka kot posameznika in na harmoničnosti delovanja družbe kot celote.

Že pred pandemijo je bil večji del ustvarjene vrednosti dodeljen tistim, ki pri ustvarjanju sploh niso imeli nobene vloge - koncentriranemu finančnemu kapitalu 17-ih mega naložbenih globalnih korporacij. Še več, pretežni del vrednosti si prisvajajo korporacije, ki povzročajo uničevanje ljudi in sveta. Po izbruhu pandemije se je to paradoks samo še zaostril. Ko pogledamo dimenzije vojaških proračunov, farmacevtskih gigantov, proračunov za reklamo in propagando, proračune medijsko-političnih spektaklov, proračunov za nadzor in cenzuro, proračunov za privatizirano soočanje s kriminalom, terorizmom, okoljsko degradacijo … ugotovimo, da je večina ustvarjenega namenjena uničenju in uničevanju. In dosedanji upravitelji sveta, ki so pripeljali do trenutnega stanja, uveljavljajo sistem globalnega upravljanja, ki bo še okrepil opisana protislovja. Tisti, ki so pripeljali podjetje Planet v stečaj, zdaj hočejo upravljati Planet še naprej, na še bolj sprevržen način. S prividom koristnosti za neizvoljeno elito in z dejanskim uničenjem človeka, človečnosti in vseh življenjsko podpornih sistemov. Zadnjih 9 mesecev se vse to že dogaja.

Smo v situaciji, ko je manj kot 3 % denarnega toka povezanega s človekovim delom in manj kot 7 % z vsem, kar je povezano s hrano, energijo in ostalimi vrstami realnih stroškov in proračunov.

Več kot 93 % denarnega toka predstavljajo virtualne kategorije, ki nimajo nobenega opravka z ustvarjanjem vrednosti, ampak zgolj s prerazporejanjem in koncentracijo vrednosti pri trilijarderjih. Ti seveda že zdavnaj ne potrebujejo več denarja, gre zgolj še za uzurpacijo moči odločanja.

Vrednost in cena sta kategoriji, ki odločata o življenju in smrti državljanov. Nas! Ampak režimski ekonomisti se s tem ne ukvarjajo, briljirajo in dobivajo službe in objave, slavo in Nobelove nagrade z elegantnimi matematičnimi modeli. Ki sicer praviloma ne držijo nič bolj kot model Neila Fergusona, Imperial College London, z norim korona modelom, ki je predvideval 40 milijonov mrtvih. Takšni modeli pomagajo ustvarjati privid o gospodarski uspešnosti na podlagi borznih indeksov, matematizirana ekonomija uničuje gospodarstvo, matematizirana medicina pa naše zdravje.

Pri tem pa je Adam Smith, domnevni oče liberalnega in neoliberalnega družbeno-ekonomskega modela, bil zagovornik delovne teorije vrednosti. Tako kot David Ricardo in Karl Marx. Skupno tem trem mislecem je še kritičnost do rentništva, do razreda, ki živi s parazitiranjem. Kar je danes najmanj enako velik problem kot v njihovem času. O čemer najbolj poglobljeno znanstveno piše Michael Hudson. O prednostih in slabostih merjenja vrednosti s pomočjo BDP (bruto družbenega proizvoda) je bistveno povedal sam avtor nacionalnih računov Simon Kuznets, ki je opozoril, da metodologija BDP prikazuje kot pozitivno številne negativne kategorije in ne prikazuje pozitivnega prispevka številnih pozitivnih kategorij.

V razumno upravljani državi, kot je to veljalo v precejšnji meri za zahodne demokracije v obdobju »zlatih let kapitalizma« 1945-1970, so te napake kompenzirane z instrumenti davčne in socialne politike, v obdobju vladavine obnorelih psihopatov pa so ta protislovja postala rušilna. Borze ne morejo preživeti brez stalnih vojnih spopadov terorizma, naraščanja zaporniške populacij …

Uničevanje človeka in družbe je pogoj za preživetje trilijarderskega razreda.

Torej:

1. Nenaravno velika bogastva posameznikov, dinastij, korporacij niso ustvarjena, ampak so prisvojena.

 Ne izvirajo iz dodane vrednosti za družbo, ampak iz plenjenja. Posledično je nujno razviti odnos prezira do nenaravno bogatih, do ekstravagantnih posameznikov in skupin, ne pa jih občudovati! Kolikor imajo oni preveč, ima družba premalo. V družbi ustvarjena vrednost je kot vezna posoda – če na eni strani vzameš – na drugi strani zmanjka.

2.      Kot človeška družba danes:

a.      počnemo preveč napačnih stvari

b.      napačno merimo naš delež pri ustvarjenem

c.      napačno si razdelimo ustvarjeno

d.      napačno uporabljamo ustvarjeno

Moramo pa biti natančni pri poimenovanju MI in ONI. Prav propagandno vsiljevanje MI je jedro sedanje paradigmatske prevare. Ko se propaganda glasi The Future We Want (Prihodnost, ki jo MI hočemo), to v sedanji paradigmi dejansko pomeni prihodnost, ki bo še bolj po njihovi meri, ne po naši državljanski. Zelo moramo biti pozorni tudi na razširjeno samoobtoževanje, flagelacijo – preveč trošimo, uničujemo okolje … Ne, na to državljani ne smemo pristati. Krivda je v celoti na tistih, ki zavestno vplivajo na oblikovanje uničevalnih politik. Na neizvoljeni eliti in njeni tehnokraciji. Državljani se tem pravilom lahko zgolj prilagajamo. Sedaj pa je tega konec! Izboriti si bomo morali sistemski vpliv na oblikovanje pravil igre. Na politiko.

Dosedanji način upravljanja družbe vodi v uničenje človeštva.

Tehnološki razvoj je torej pomemben in potencialno pozitiven, vendar mora biti nujno podrejen kriteriju pozitivnega vpliva na kakovost človekovega življenja.

Odločanje o vsem, kar ima vpliv na naše življenje, je treba organizirati na drugačen način in sicer:

1.      Suverena nacionalna država mora postati raven sprejemanja najpomembnejših odločitev.

2.      Nacionalna država mora delovati v dobro svojih državljanov.

3.      Nacionalna država mora biti monetarno suverena.

4. Nobena korporacija ne sme biti tako velika in močna, da bi v katerikoli državi imela zaznaven vpliv na upravljanje države.

A da bi to upočasnilo tempo rasti BDP in tehnologije? Upam, saj pospešeno drvenje v apokalipso ni človeku niti prijazno niti potrebno. Samo v nacionalni državi je možno zagotoviti veljavo kulturne in zgodovinske identitete narodov.

Posledično je treba razviti mednarodno sodelovanje na temelju usklajevanja interesov nacionalnih držav. Nadnacionalne institucije imajo lahko zgolj vlogo povezovanja in usklajevanja.