Tlačani evra ali suveren narod?
Piše: Črt Tavš
Poročajo, da je Nemčija v drugem četrtletju beležila - 0.2 % rasti bruto nacionalnega dohodka in se je za malo izognila uradni recesiji, saj je v tretjem četrtletju beležila 0.1 % rasti. Ni naključje, da je prav zdaj Nemčija v velikih težavah glede na negativne rezultate svoje (predvsem avtomobilske) industrije in na rezultate na makroekonomski ravni, ki so se znižali. Vzrok je trgovinska kriza s Kitajsko in ameriške uvozne carine. Pravijo, da je Nemčija lokomotiva EU gospodarstva. Ali omenjeno pomeni, da se EU prostor približuje gospodarski krizi, ki naj bi bila večja od krize iz leta 2008/09.
Nemčija je zadnja desetletja uresničevala merkantilistično gospodarsko politiko, skupaj z neoliberalno doktrino gospodarjenja. Tak model je zapisan v vseh aktih EU. Še posebno je zaostrena situacija v območju evra. Evro ni le valuta, je metoda vladanja, s katero se je okoristila predvsem Nemčija zaradi podcenjenega evra glede na njeno produktivnost. Tuja tržišča so na to reagirala z uvoznimi carinami. Lahko bi sklepali, da so nemškemu modelu štete ure. Ne more se namreč v nedogled rušiti industrijske sisteme drugih držav s ciljem širjenja lastnega tržišča, tako v EU, kot po svetu. In tudi tu lahko iščemo krivdo za napovedano krizo.
Glede na napovedi, uresničljive ali ne, bi se morala Slovenija ustrezno pripraviti. Kot prvi poseg bi morala uvesti samostojno, vzporedno valuto. Ta bi vzpodbujala domače povpraševanje in s tem proizvodnjo v obsegu izkoriščanja vseh razpoložljivih virov. EU normativni akti tega ne prepovedujejo. Treba je samo izpolnjevati pogoje monetarnih norm EU. Po Evropi, v EU in v območju evra, obstajajo številni primeri vzporedne valute. Le-te bi lahko temeljito preučili in pripravili za Slovenijo najustreznejšo rešitev.
Slovenija potrebuje popolno domačo oskrbo za zadovoljevanje potreb in ne želja prebivalstva. Povezano s tem bi morali v naši državi spodbujati zdravo pridelovanje in predelovanje hrane na manjših kmetijah (tudi za oživljanje zemlje) in zavarovati male kmete. V vsakem primeru pa bi se morala izogniti koncentraciji intenzivnega kmetijskega gospodarstva in preprečevati uporabo pesticidov in umetnega gnojenja. Male kmete, malo in mikro gospodarstvo ter obrt bi Slovenija morala podpirati z davčnimi olajšavami. Odpreti bi morali tudi pot k razvijanju lokalnih skupnosti in na splošno lokalnemu gospodarstvu, ki bi se lahko uprlo vsiljenemu načinu globalnega gospodarjenja in finančnim pastem.
V okviru lokalnega je dano največje zagotovilo varovanju okolja, namesto religioznega povzdigovanja »Green New Deal-a«. Slednji ni namenjen obvarovanju Sveta, temveč menjavi paradigme proizvajanja na globalni ravni (npr. menjava avtomobilov z »okolju prijaznimi«) in pospešenega prilaščanja tujih virov, tudi z obdavčitvijo prebivalstva zaradi zmanjševanja CO2 ter z drugimi prispevki in dajatvami. Poenostavljeno, gre za poostritev varčevalnih ukrepov. To lahko razberemo iz propagande, ki jo vodijo vladajoče elite in ki so največji onesnaževalci okolja (100 največjih multinacionalk povzroča 70 % onesnaženja). Elite ne bi nikoli delovale v nasprotju z njihovimi interesi. Zato tudi ne moremo pričakovati, da se bodo lotili zmanjševanja potrošništva.
Napočil je skrajni čas, da se razišče in potem ukrepa proti ropanju državnega premoženja, kar so javnost in tudi politični predstavniki že pred časom zahtevali. To pobudo bi bilo treba ponovno oživeti vse do vračanja izropanega slovenskemu narodu. Vzporedno z ropanjem je potekala de-industrializacija Slovenije ob vzporedni (divji) privatizaciji. Z izgovorom, da Slovenci nimamo denarja, se je velikodušno vabilo tuje investitorje in razne strateške partnerje, ki so obubožanje Slovenije nadaljevali in pospeševali. Zato bi bilo treba vsak primer odtujitve ali privatizacije temeljito analizirati in skladno z ugotovitvami postopati v smeri vzpostavljanja prvotnega stanja. V drugem koraku pa bi morali postaviti pogoje za vračanje domačega kapitala, ki se nahaja v tujini ali v fiskalnih oazah. Lastniki tega kapitala bi se morali zavedati, da prej ali slej jim bo to premoženje odvzeto v trenutku, ko se bodo zadeve na svetovni ravni zaostrile.
Javni dolg je strašilo in za njegovo poravnavo se odtujuje bisere slovenskega premoženja. Bistvo pa je, da ne poznamo njegove (deleže) sestave in kako je le-ta nastal in nastaja. Dobršen del javnega dolga je denar iz emisije, namenjen likvidnosti gospodarskih in družbenih dejavnosti. V monetarno suverenih državah za to poskrbi državna centralna banka. Evropska centralna banka pa te funkcije nima in plasira likvidnostna sredstva preko največjih bank. Le-te odkupujejo državne obveznice po praviloma visokih obrestnih, ki dodatno povečujejo državni dolg. Deleži javnega dolga prestavljajo pomoč bankam, obveznosti do državljanov, krediti za infrastrukturo in podobno ter morebitni sovražni dolg, ki po mednarodnem pravu ni zakonit in posledično ga ni treba odplačevati kreditodajalcem. Glede na omenjeno je treba podrobno analizirati strukturo javnega dolga in višino vsakega njenega deleža ter s tem seznaniti javnost. Izgovor, da gre za zaupne podatke, ne vzdrži zdrave presoje. Za javni dolg jamčijo vsi davkoplačevalci, zato imajo pravico in dolžnost, da podrobno preverijo njegovo utemeljenost.
Nismo rojeni, da bi bili tlačani. Temu smo se v preteklosti uprli, kar nas je podučilo, da se moramo zaščititi. Čez deset, dvajset, sto let bi morali ljudje in posameznik občutiti: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti«.
