Nadvlada tehnokracije
Piše: Črt Tavs
Vsi se zgražamo nad današnjim kapitalizmom s tem, da ga opisujemo kot turbo-nihilističnega, totalitarnega, roparskega itd. Ali je res tako ali pa je beseda kapitalizem le pesek v oči?
Poenostavljeno, pri kapitalizmu kapitalist vlaga svoj kapital v organizacijo proizvodnje določenega blaga, tako da nabavlja stroje, surovine, material, delo (najemanje delavcev), ... Svoje proizvode izpostavlja konkurenci na svobodnem trgu. Tu je lahko več ali manj uspešen, ali celo propade, pri čemer izgubi svoj vloženi kapital.
Konkurenčni boj na trgu je sprožil potrebo po bolj učinkoviti organizaciji proizvodnje. Najvidnejši predstavnik je bil Frederick Taylor s svojo managementsko teorijo. V svojem okolju je uvajal tako organizacijo dela, da je človek postal del stroja (npr. Fordov tekoči trak). Na drugi strani pa so se kapitalistične države znašle v krizi zaradi nasičenega in neuravnoteženega trga. Državne vlade so začele vlagati v infrastrukturo in nalogo vodenja takšnih podjetij so zaupali managerjem. Slednji so bili postavljeni med kapitalisti in delavce in oba sloja so izkoriščali v svoje namene. Kapitaliste z njihovim kapitalom so izločili iz postopkov odločanja, od delavcev pa so zahtevali vedno večjo učinkovitost.
Zaradi cikličnih kriz kapitalizma se je v strokovnih krogih pojavila zamisel, da politika ni sposobna preprečevati krize, zato bi morali gospodarstvo voditi tehnokrati (strokovnjaki) in to s popolnim obvladanjem proizvodnje in porabe energije, najprej v nekaterih delih sveta, nato pa po vsem svetu. Svojo misel so objavili v delu »Technocracy Study Course (1945, Technocracy Inc,)«. In če gledamo dogajanja po svetu, lahko zagotovo trdimo, da se tehnokracija v svetu podtalno močno širi. Sodobna tehnologija jim omogoča, da postane stroj del človeka. Od tu zagovarjanje nuje prekarnega dela, brezposelnosti in v skrajnem primeru prevelikega števila ljudi.
Ljudje kot grožnja?
Slišimo tudi, da smo ljudje največja nevarnost za obstoj Sveta, kar se utemeljuje na primer z velikim onesnaževanjem okolja. In vsi mi s to trditvijo soglašamo. Ali ne bi raje obrnili zadeve? Nismo mi ljudje, ki kot potrošniki onesnažujemo okolja. Smo le posledica obstoječega in vsiljenega načina tehnokratskega gospodarjenja. Poglejmo samo primer z vodo. Tehnokratska paradigma nas prisiljuje, da si kupujemo vodo v plastenkah, kar so si tisoče let prej ljudje zagotavljali iz izvirov ali vodovodov. Sedaj pa velike tehnokratsko vodene korporacije s podporo tehnokratskih naddržavnih ustanov prevzemajo kontrolo nad vodnimi viri, plasirajo plastenke, ki proizvajajo v tehnokratsko vodenih obratih petrokemijske industrije in krivijo nas za nastalo onesnaževanje, ob tem, da jih moremo še drago plačevati tako za proizvod kot za stroške »odprave« onesnaževanja.
Ljudje nismo v nevarnosti zaradi kapitalizma, temveč zaradi tehnokratizma. Tehnokratizem, ob močni finančni podpori finančnega sektorja, predstavlja skupino privilegirancev, ki bi nas radi izničili najprej duhovno in nato še materialno. Zato moramo najprej to dojeti in se nato temu smiselno upreti.
