Nakokirana Slovenija
Politika in kokain sta znan par. Morda so kakšne pobožne upokojenke šokirane ali kakšen kleni planinec. Večina v srednjih šolah namreč že dobro ve, da so razvratne zabave in politika nekakšen standard, z izjemami seveda.
Torej, orgije (tudi to smo že imeli) in zloraba trdih drog (o tem gruli že vsak golob v Ljubljani) niso na politični sceni nič novega.
Nedavni slovenski »škandal« s posnetkom uživanja kokaina kaže podmladek stranke SDS. Je možno, da so posnetek objavili, ker hočejo, da tudi o njih javnost kleveta na račun kokaina kot o predsedniku Borutu Pahorju? Je kokain nekakšen politični prestiž? Če so naslovnice Daily Maila polne ogorčenja, ko britanske parlamentarce zasačijo s prostitutko in glavo v kokainu, menda ne smemo zaostajati za opevano napredno Evropo? Tudi sosed Silvio Berlusconi je imel podobne »zabave«. Morda naše domače fante in dekleta v strankah grize, da ne bi slučajno zaostali za svojimi kolegi, ker jih nihče ne sprašuje, če inhalirajo, vlečejo, ali zgolj pijejo? Če so zasačili župana Toronta s trdimi drogami, zakaj ne bi še njih? Seveda med uživalci kokaina ne manjka tudi Nobelov nagrajenec »za mir« Barack Obama. Kako si ne bi lokalni podmladek SDS zaželel biti v vsem podoben svojim vzornikom s svetovnega političnega parketa!
Zna biti, da naša politična težava ni kokain, boljše ali slabše kakovosti, ampak pomanjkanje politike oziroma skrbi za ljudi. Prevladuje ustvarjanje zdrah in podpihovanje skrajnosti ter ustanavljanje »komisij«, od katerih ni nihče sit in zaposlen, razen tistih v komisiji.
Večina obožuje Sherlocka Holmesa, ki je pameten, rešuje krivice in je na koki. Nekateri odvisniki so namreč visoko funkcionalni, kot se temu strokovno reče. Vendar najprej mora biti oseba nadpovprečno inteligentna in zelo disciplinirana, da je tudi pod vplivom drog zmožna opravljati delo. Očitno gre to najbolje od rok le izmišljeni osebi, kot je Sherlock Holmes. Naša politika, na koki ali brez, za enkrat ne navdušuje državljanov in državljank. Še obtoženi snifanja, bivši član SDS, ne more, da ne bi primerjal UDBE in gestapa. Ne gre, tudi, ko gre za kokain, je zgodba ista. Ali ni škoda denarja?
Verjetno bi slovenske politike najbolj zadelo, če bi jih v ponošenih oblačilih poslali izpolnjevat obrazce na CSD in potem še na Rdeči križ. Najboljši trip bi bil Zavod za zaposlovanje, kjer bi se »učili« pisati prošnje. Po kakšnih dvesto napisanih prošnjah bi na kolenih prosili, naj se ta »bad trip« konča. To bi bila tudi hkrati lahko močno gledana resničnostna oddaja: »Kako najdem službo brez zvez?«.
Skratka, če je Slovenija na koki, kar se tiče politikov, se to ne pozna, dlje od Janše in Udbe (spet!) nismo prišli.
